Psalms 90

90. Poglavje

1{Molitev Mojzesa, moža Božjega.} O Gospod, ti si nam bil prebivališče od roda do roda. 2Ko niso bile še rojene gore in nisi bil naredil zemlje in vesoljnega sveta, da, od vekomaj do vekomaj si ti Bog mogočni. 3Pripraviš človeka, da razpade v prah, in veliš: Povrnite se, otroci človeški! 4Zakaj tisoč let je v tvojih očeh kakor včerajšnji dan, ko je minil, in kakor čas ponočne straže. 5Kakor s povodnijo jih pokončavaš, kot spanje so; zjutraj so kakor trava, ki vnovič poganja. 6Zjutraj cvete in poganja, zvečer jo pokose in usahne. 7Kajti ginemo od jeze tvoje in vsled srda tvojega smo preplašeni. 8Pred oči svoje si postavil krivice naše, skrivnosti naše v luč obličja svojega. 9Kajti vsi dnevi naši minevajo v srdu tvojem, leta nam prelete kot misel. 10Dnevi naših let – vseh jih je sedemdeset let ali, ako smo prav krepki, osemdeset let; in kar je naš ponos v njih, je le trud in težava; zakaj hitro vse poteče in mi odletimo. 11A kdo spoznava jeze tvoje moč in tvoj srd, boječ se te, kakor se spodobi? 12Uči nas torej prav šteti naše dni, da si pridobimo srce modro. 13Vrni se, Gospod! doklej –? in žal ti bodi za hlapce svoje! 14Nasiti nas že ob jutranjem svitu z milostjo svojo, da veselo pojemo in se radujemo vse svoje dni. 15Razveseli nas po številu dni, v katerih si nas ponižaval, in let, v katerih smo izkušali hudo. 16Očitno bodi hlapcem tvojim delo tvoje in veličastvo tvoje nad njih otroki! 17Nad nami pa bodi ljubeznivost Gospoda, Boga našega, in delo naših rok podpiraj pri nas, delo, pravim, naših rok podpiraj!
Copyright information for SloChraska